5. postna nedelja C
Dragi bratje in sestre!
Tihota pete postne nedelje je drugačna od zoprne tišine, ki nastane, ko se pojavi vrzel znotraj pogovora. Je izraz želje vsakega posameznika, daželi utihniti, zato da bi Bog prišel bolj doizraza. In Bog točno na to čaka. Našo osebno odločitev za molk napolni s Svetim Duhom, da nastane posvečena tišina, ki jo imenujemo tihota in znotraj katere Bog najglasneje govori.Danes ne želimo bolje slišati kašljanja, smrkanja, udarce, korake, škripanje vrat in drugezvoke, ki se spontano dogajajo med bogoslužjem, nasprotno, želimo še bolj odločno v boj za osebno in posebno zbranost, ki dovoljuje vstop v dialog z Bogom. S tistim Bogom, ki med sveto mašo išče sogovornika, sodelavca, skratka človeka, ki bo dovolil, da ga Bog še enkrat pritegne in navduši. Navduši za posvečeni molk, ki se spreminja v dialog, navduši za zrenje, ki se spreminja v delovanje, navduši za ponižnost, ki postaja svetost.To je poseben poudarek tihe nedelje. Tako vsi poslušamo isto Božjo Besedo, ki pa vsakega drugače nagovarja in spreminja. Poglejmo si današnji evangelij.
Sveti Duh nas želi odpeljati v tempelj, kjer Jezusu med učenjem pripeljejo žensko, ki so jo zasačili pri prešuštvovanju. (prim. Jan 8,1-11)V tej izpostavljeni in osramočeni ženski sva tudi ti in jaz; zasačili so naju pri lažeh, lenobi, obrekovanju, preklinjanju in drugih grehih. Pogledava naokoli. Sami mrki, jezni, sovražni pogledi, zaradi katerih raje gledava v tla. Bolj kot kamni, ki jih imajo preganjalci in obtoževalci v rokah, bolijo oholi prsti, uperjeni proti najinemuobrazu;bolj kot hrup boli prezir v sramotenju, ki spremlja ponavljanje najinih grehov.In tega sovraštva pravičnih, ki zgolj in samo izpolnjujejo Mojzesovo postavo, ne razumeva.Odtrgava pogled z zemlje na Jezusa in ga nepremično gledava. Vedoč, da sva kriva, čakava njegovo reakcijo.Pozna najin greh, čuti najino dušo; nič se ne more skriti pred njegovim pogledom. On ne sramoti. Jezusvzgaja in zdravi.»Tudi jaz te ne obsojam. Pojdi in odslej ne greši več!« (Jn 8,11) Dokler imaš možnost narediti korak za osebno napredovanje, ga naredi. Brez izgovorov. Ne greši več! Potrudi se, da bo ta sveta maša boj proti nezbranosti in raztresenosti. Zapri oči in sledi Jezusu. Ne zadovolji se samo s tem, da si tu. Bodi učenec. Bodi sodelavec. Bodi priča. Ne greši več!
Poglejmo si še drugo berilo. Sveti duh nas odpelje v eno izmed sramotnejših stavb v Efezu, v ječo, kjer ždi apostol Pavel in v molitvi išče navdih za drugi del pisma, ki ga je namenil v Filipe. Z očetovskim in prijateljskim žarom zamišljeno zre v steno zaporniške celice in se z nasmehom spominja majhne, vendar goreče in velikodušne skupnosti v makedonskem mestu. Spomin mu prikliče prikazen, ki se mu je ponoči pojavila v Troadi: »Pred njim je stal neki Makedonec in ga prosil: ‘Pridi v Makedonijo in pomagaj nam!’« (Apd 16,9) Z veseljem se je odzval Božjemu klicu in podaljšal svoje potovanje do antične pokrajine Makedonije in prišel v mesto Filipe.
Spomnil se je bogaboječe Lidije, prve kristjanke na evropskih tleh, ki se je v tem mestu spreobrnila(prim. Apd 16, 14-15); pa dékle, ki je imela duha jasnovidnosti in je več dni za njim vpila: »Ti ljudje so služabniki Boga najvišjega!«, kako jo je ozdravil in bil zaradi tega hudo tepen (prim. Apd 16, 16-23). Poseben nasmešek se mu je zarisal ob spominu, ko je bil vržen v ječo v Filipih in sta s Silom molila.Okoli polnoči pa se je zgodil potres, odprla so se vrata ječe in vsem jetnikom so odpadle verige. Prestrašen ječar se je hotel že ubiti, pa ga je Pavel ustavil, mu predstavil Jezusa in evangelij ter ga kasneje krstil. (prim. Apd 16,25-34) Da, da, Filipe so mu res pri srcu; to je zdrava, močna in velikodušna skupnost. Več takšnih skupnosti bi si želel: občestev, ki zaradi osebne svetosti ne bodo dovolila, da bi hudič vnašal razdor; ki zaradi opominjanja v Kristusu ne bodo dovolila, da bi kdo ne bil bližnji; ki zaradi sočustvovanja in usmiljenja utrjujejo vez miru in občestvo Duha. To so Pavlove Filipe.
S hvaležnostjo za vse darove, ki mu jih je pošiljala ta skupnost in v skrbeh pred skušnjavami, ki jih v takšnih skupnostih nikdar ne zmanjka, počasi nagrbanči čelo, se skloni in nadaljuje pismo: »Za izgubo imam vse zaradi vzvišenosti spoznanja Kristusa Jezusa, mojega Gospoda. Zaradi njega sem zavrgel vse in imam vse za smeti, da bi si prislužil Kristusa in zažível v njem.« (Flp 3,8-9)
Tihota pete postne nedelje nam predstavlja radikalno odločitev. Na eni strani je Bog, ki v Jezusu vzgaja in zdravi, in na drugi strani hudič, ki vara in uničuje. Izbira ni enkratna. Z vsako besedo in dejanjem izbiramo. Naj nas pri pripravi na iskreno velikonočno spoved spodbuja apostol Pavel, ki je ob koncu pisma v Filipe zapisal: »Kar je resnično, kar je vzvišeno, kar je pravično, kar je čisto, kar je ljubeznivo, kar je častno, kar je količkaj kepostno in hvalevredno, vse to imejtev mislih … In Bog miru bo z vami.« (Flp 4,8-9) Amen.
