Knjigi Makabejcev sta kot nalašč za potešitev okusa današnjega krvi željnega bralca. Vsebujeta namreč vrsto bojev in krvi, smrti in smrtnih krikov.

Zgodovina nam je ohranila mnoge zadnje besede znanih ljudi, ki so se poslavljali s tega sveta. Nemški filozof Karl Marx je na smrtni postelji rekel gospodinji, ki ga je vprašala, kakšne bodo njegove zadnje besede, da jih bo lahko posredovala drugim.

Današnji evangelij, ki nam ohranja Jezusov nagovor množici, ki mu je sledila, se za današnje razmere začenja povsem nepredstavljivo. Škofje in duhovniki bi tudi danes želeli imeti tako veliko množico, ki sledi in posluša, kot jo je imel Jezus.

Včasih je zanimivo ugotavljati, zakaj ima določen šport točno določeno število igralcev na igrišču. Na primer nogomet. Leta 1870 so sprejeli pravilo, po katerem igra za eno moštvo 10 igralcev in vratar, za katerega veljajo drugačna pravila.

Judje posebej izpostavljajo, da je Mojzes ravno na 50. dan po prehodu skozi Rdeče (Trstično) morje, prav v času žetve, stopil na goro Sinaj in doživel Božje razodetje.

Tihota pete postne nedelje je drugačna od zoprne tišine, ki nastane, ko se pojavi vrzel znotraj pogovora. Je izraz želje vsakega posameznika, daželi utihniti, zato da bi Bog prišel bolj doizraza. In Bog točno na to čaka.

Ko se je apostol Pavel leta 53 po Jezusovem rojstvu odpravil na tretje misijonsko potovanje, še enkrat se je namreč odpravil po vzhodnem delu Rimskega cesarstva, ki ga je takrat še vodil cesar Klavdij, kmalu pa ga je zamenjal Neron, se je z misijonskim zanimanjem in apostolsko dolžnostjo že oziral proti zahodu.

Letos smo v času božične devetdnevnice z otroci prebirali različna pričevanja določenih oseb iz jaslic, ki so pod vtisom božične skrivnosti v zgodbah pripovedovali, kaj točno se je dogajalo tiste svete noči.

Današnji evangelij, ki opisuje začetek javnega delovanja zadnjega v vrsti prerokov in največjega med njimi, Janeza Krstnika, me spominja na vsakoletno »miklavževanje«. Miklavžev sprevod ohranja skozi leta jasno strukturo.

Današnji evangelij, ki opisuje začetek javnega delovanja zadnjega v vrsti prerokov in največjega med njimi, Janeza Krstnika, me spominja na vsakoletno »miklavževanje«.

Spomnim se najstniških let, ko mi je bila radikalnost izjemno ljuba. V knjigah in filmih sem dosledno zasledoval točko preloma, ko se je bilo potrebno odločiti, za katere vrednote so bo borilo.

Spominjam se svojega izleta na Češko leta 2004. Brat je zaključil svojo mladinsko hokejsko sezono v češkem hokejskem klubu Usti nad Labem, ki gostuje v istoimenskem mestu ob meji z Nemčijo, zato sva ga z očetom peljala nazaj domov.

Spomnim se trenutkov, ko mi pride na pamet tuja beseda, za katero vem kaj v slovenščini pomeni, pa vendarle slovenski prevod ne odseva čisto vseh nians te tuje besede.

Spomnim se dogodka z letošnjega oratorija. Za nagrado so otroci po orientaciji dobili sladoled. Kornet vanilijevega okusa s čokoladnim prelivom. Za vsakega isti okus. Za vsakega eden.

Smo v času podeljevanja zakramenta svetega reda. Ta v svojem obredniku določa, da kandidat pred posvečenjem, med molitvijo litanij vseh svetnikov, leži na tleh in s tem pokaže svoje spoštovanje do Svetega, nevrednost in zaupanje.

Smo v času podeljevanja zakramenta svetega reda. Ta v svojem obredniku določa, da kandidat pred posvečenjem, med molitvijo litanij vseh svetnikov, leži na tleh in s tem pokaže svoje spoštovanje do Svetega, nevrednost in zaupanje.

»Nikoli ti ne bom odpustila! Nikoli več ne bom s teboj spregovorila besede! Ti zame preprosto več ne obstajaš!« je eden izmed možnih zaključkov bolj ognjevitega pogovora v dvoje.

Prvo berilo današnjega nedeljskega bogoslužja nas prestavi v življenjsko zgodbo apostola Pavla, ki se po spreobrnjenju v Damasku vrača v Jeruzalem.

Dragi bratje in sestre! Papež Gregorij Veliki, papež 6. stoletja, je na pobudo benediktinskih sobratov  v štirih knjigah napisal delo »Pogovori« (Dialogi), v katerih pripoveduje o pomembnih italijanskih svetnikih tega stoletja. Največjo pozornost nameni svetemu Benediktu. V drugi knjigi, ki je v celoti posvečena omenjenemu svetniku, opisuje tudi odnos med

Papež Gregorij Veliki, papež 6. stoletja, je na pobudo benediktinskih sobratov  v štirih knjigah napisal delo »Pogovori« (Dialogi), v katerih pripoveduje o pomembnih italijanskih svetnikih tega stoletja.

Pred sedmimi leti smo imeli v župniji misijon. Štirje misijonarji: dva brata kapucina, dve sestri frančiškanki Marijini misijonarki in še nekaj dodatnih bratov kapucinov za pomoč zaradi obsežnosti dela.

Morda se nekateri še spomnite stare ceste čez Črni Kal proti morju. Na določenem odseku ceste se je prvič na poti iz Ljubljane v Koper prikazalo morje v daljavi. Kakšno veselje je bilo takrat med otroki v avtu. Morje ni več daleč.

Prerok Jona, ki naj bi živel v 8. stoletju pred Kristusovim rojstvom, ob prvem poklicu za preroka zbeži »v Taršiš, proč od Gospodovega obličja.« (Jon 1,3) Odpove se preroški službi in se odloči, da brutalnih in neusmiljenih Asircev, povrhu še daljne sorodnike, ne bo spodbujal k pokori in jih tako vodil k Božjemu usmiljenju.

Verjetno je že marsikdo videl Rembrandtovo upodobitev Jezusovega rojstva, kjer se nizozemski baročni slikar prefinjeno igra s svetlobnimi efekti. Na sliki je Novorojeni obdan z različnimi osebami, ki jih vidimo osvetljene v sicer temnem okolju.

Morda ste se že kdaj zalotili, da vam je ob obujanju določenih spominov zadišala določena jed.